Pegasti badelj lahko najdemo pod različnimi imeni. Eno od poimenovanj zanj je tudi Marijin osat. Ime je nastalo po zanimivi legendi o tem, kako je ravno ta rastlina Devico Marijo skrila pred ljudmi, medtem ko je dojila svojega sina.
Sicer pa pegasti badelj sodi v skupino sredozemskih rastlin, v družino tako imenovanih nebinovk. Zanj je značilno pokončno steblo. Rastlina lahko zraste tudi do metra in pol. Njeni zeleni listi so nazobčani ter imajo značilne bele lise. Na koncu stebla pa se nahaja okroglo socvetje. Slednje v jesenskem času razvije trde plodove, ki so obdani s svilnatimi dlačicami.
Danes pegasti badelj praktično lahko najdemo povsod, kjer je primerna temperatura zanj
Čeprav pegasti badelj izvira iz Jugovzhodne Evrope, jo danes lahko najdemo skorajda povsod tem, kjer so zanj primerne temperature. Tovrstna rastlina ima rada rodovitna tla in veliko sonca. Kljub temu lahko dobro uspeva tudi v polsenci. Za svojo učinkovito rast pa potrebuje kar dosti vode.
Znano je, da lahko koristno uporabljamo različne dele tovrstne rastline. Praviloma bi lahko uporabili vse dele pegastega badlja, in sicer tedaj ko so deli še mladi. Edino za semena velja drugo pravilo. Lahko se namreč uporabijo šele tedaj, ko so zrela. Korenino pegastega badlja na primer lahko skuhamo in pojemo, seveda preden ta postane preveč stara in trda.
Uporab listja, cvetja, stebla ter semen pegastega badlja
Lahko torej rečemo, da je pegasti badelj izjemno uporabna rastlina, zato jo je dobro poznati. Velike liste rastline lahko skuhamo ter zaužijemo na podoben način kot špinačo. Pred tem je seveda dobro odstraniti bodeče dele. Mlado socvetje lahko pojemo, preden to dozori.
Za pripravo čaja se lahko uporabi mlado steblo. Najpogosteje uporabljeni del pa so seveda dozorela semena. Z njih je treba najprej odstraniti ščetinasto zaščito. Nato se semena pegastega badlja zmeljejo in zmleta pripravijo za čaj.