V centru manjšega mesta se dolgo veliko hiš ni odločilo investirati v kakšen snegobran na strehi, ker je bilo pozimi zelo nevšečno. Vedno je bila prepovedana hoja pod tistimi strehami in vedno znova smo se spraševali, ali bo komu kdaj padla, cela streha snega, na glavo. Na srečo se to ni zgodilo, ker je čudežno vedno tista masa snega padla dol ponoči, ko ni bilo nikogar daleč naokoli.
Vseeno pa vse te nevšečnosti sploh ne bi rabile obstajati, če bi bil na vsaki strani snegobran, ki bi poskrbel, da bi sneg s strehe izginil tako, da bi se stopil. Dostop do strehe pa je žal bil zelo težaven in zato so dolgo zim raje odlašali in postavljali opozorila in prepreke pod strehami, da bi preprečili nesreče, ki bi se lahko zgodile.
Neke jeseni so se končno odločili, da bodo zamenjali strehe na nekaterih hišah, ker je bilo že zelo na meji zamakanja. In tako je tudi na vseh teh strehah prišel na vrsto tudi snegobran, ki bo strokovno zaustavil sneg na strehah. Tako je končno prišla prva zima, ko je bilo le še pod nekaterimi strehami cel kup označb, da je sprehod pod strehami prepovedan. Mnogo boljši občutek je postal kar naenkrat tudi pozimi v tem mestu. Napisov „Pazi sneg pada s strehe!“ skoraj ni bilo več. Tudi manjkrat se je sredi noči slišal tisti glasni zvok, ko cel kup snega pade naenkrat na tla, da je, kar streslo bližnjo stavbo. Noči so bile še bolj prijetne kakor pa dnevi, ko si se sprehajal po mestu, kjer snegobran ni na strehah.
Na srečno ni več veliko streh, ki nimajo vsega urejenega. Upam pa, da bodo tudi na ostalih strehah uredili, da bo snegobran opravljal svojo nalogo. Bilo bi zelo dobro, če nikjer več ne bi grozila nevarnost, da nekoga pokoplje gmota snega s strehe.