V moji družini so bili vsi ljubitelji kave. Tako sem že od otroških let poznala, kakšen okus in vonja ima kava, ki se skuha na štedilniku. Vonj kave se je tako že navsezgodaj širil po stanovanju. Pitje kave je za našo družino predstavljalo pravi manjši obred. Običajno so se dobili okoli sedme ure zjutraj pri mojih starih starših.
Stari oče je skuhal turško kavo, kajti on jo je najboljše kuhal. Potem je imel vsak svojo skodelico, kamor se je nalila kava na vsakemu svojevrsten način. Moji teti je bila najljubša kava z mlekom, stari oče jo je pil z medom, stara mama brez sladkorja in moja mati s smetano za kavo. Dolgo časa mi je bil vonj kave neprijeten in nisem imela nobene želje, da bi začela piti kavo. Ko sem bila v srednji šoli, je večina mojih sošolcev in sošolk že začela piti kavo. Tudi to je bil nekakšnen obred med odmori. Včasih se mi je zdelo, da sem prav izločena iz tega jutranjega rituala. Sedaj pa sem začela s študijem in sem nekaj noči tudi prebedela, ko je bilo izpitno obdobje. V tem času sem poskusila kavo, da bi se lahko lažje učila. Najprej mi kava sploh ni dišala, niti mi ni bila dobrega okusa. Sčasoma pa sem jo vzljubila. Sedaj rada pijem kavo in obužujem njen dišeči vonj.
Tako sedaj tudi jaz sodelujem v jutranjem ritualu z mojo družino. Jaz najraje pijem kavo s sojinim mlekom. Tako imamo res vsak svoj način priprave kave. Ko pa se dobim s sošolci in sošolkami na kavi ve mestu, pa si privoščim capuccino. Pogosto se pogovarjamo, kateri lokal ima dobro kavo. V večini lahko spijem samo eno pravo kavo, potem pa raje posežem po brezkofeinski kavi. V zadnjem času pa sem poskusila tudi različne kave s okusi in moram priznati, da mi je kava s čokolado postala zelo dobra.
