Vedno, ko pogledam v moževo omaro, vidim, da mu primanjkuje kar nekaj hlač in majic. Če njega vprašam, vedno pravi, da ničesar ne potrebuje. On je človek, ki bi najraje imel ene hlače in dve majici. Seveda pa tako ne gre. Kajti človek mora imeti oblačila za cel teden, ne pa tako kot on, ki pričakuje, da mu hlače in majice perem dvakrat na teden, ker drugače nima nič oblačil.
Prišla sem do spoznanja, če bom njega spraševala, kdaj si bo šel po oblačila, da to ne bo nikoli. Zato sem se odločila, da mu grem oblačila kupit sama. Seveda sem vedela, kakšne so njegove velikosti. Pri majicah ni bilo problema, hlače pa je malo težje kupiti. Tako sem se v trgovini dogovorila, da če mu kaj ne bo prav, da lahko vrnem. Prav vesela sem bila, da sem se tako odločila in mu kupila oblačila, sicer ne vem, kako bo to sprejel. Vem pa, da bo različna oblačila končno imel.
Ko je mož prišel domov in sem mu povedala, da sem bila danes v trgovini z oblačili, je bil prepričan, da sem kupovala zase. Tako je bil presenečen, ko sem mu pokazala, da sem njemu kupila oblačila, ker tega res ni pričakoval. Čakala sem, kako bo odreagiral in bil je vesel, ker njemu ni treba hoditi po trgovinah. Vse, kar je pogledal in poskusil mu je bilo prav in všeč, tako da sem tudi jaz bila vesela.
Naslednjič ne bom več hodila za njim in ga prosila, naj si gre kupit oblačila, ampak, ko jih bom šla kupit kar sama. Vem približno, kaj mu je všeč, kakšen je njegov stil, tako da ne bo problema. Mogoče bi nekomu to bilo čudno, vendar nama odgovarja, meni ni težko kupovati oblačila zanj, on pa je vesel, ker mu ni treba hoditi po trgovinah.